Ultramaraton v Bielu (Švica) je
najdaljši maraton, ki šteje za evropski maratonski pokal. Vsako leto se ga
udeleži več kot 1.500 maratoncev in maratonk.
Maratona v Bielu sem se prvič udeležil leta 1990. Takrat je bilo za nas enajst
maratoncev, ki smo se maratona udeležili, to posebno doživetje. Ljudje tukaj
živijo za maraton; na ulicah in ob progi se zbere na tisoče gledalcev, ki glasno
vzpodbujajo vsakega nastopajočega. Vsak, ki opravi maraton, je zmagovalec.
Spomnim se, da sem imel takrat zelo velike težave, da se opravil s to razdaljo.
Prvič v življenju sem tekel več kot 40 km. Bilo je grozno, že po 50 km so mi
pošle moči. Nekako sem se prebil do 81 km, kjer bi lahko zaradi poškodbe v
kolku, odnehal. Pa sem vztrajal še tri ure, da sem prišel do cilja. Bil sem
neizmerno vesel in ponosen, da sem zmogel 100 km, čeprav je bi čas krepko čez
trinajst ur.
Potem sem imel Biela za nekaj časa dovolj. Toda čez sedem let pride vse prav.
Leta 1998 sem se ponovno udeležil maratona v Bielu. Bilo nas je zelo veliko, za
dva avtobusa; pa še harmonikarja smo imeli seboj, da je bilo bolj veselo. V
Bielu smo bili zelo glasni in opazni, povsod smo bili. Veliko se nas je
odločilo, da opravimo celotni maraton; večini je tudi uspelo.
Sam sem tekel zelo dobro, nekako po pameti in brez pretiranega naprezanja; čas
pa je bil kar dober, okrog dvanajst ur. Takrat sem si dejal, da imam Biela za
nekaj časa ali za vedno dovolj.
Pa je prišlo leto 2005, ko se nisem mogel udeležiti maratona v Eisenachu in sem
si sam pri sebi dejal, da še enkrat poizkusim z maratonom v Bielu.
Na pot smo šli s kombijem, bilo nas je osem, večinoma sami stari znanci Biela.
Higin je bil pred tem že 15 krat v Bielu, Edo že 10 krat; in ostali, Miha,
Zdravko, Tone in Ljubo so bili sami stari znanci tega maratona, le midva z
Boštjanom sva bila bolj zelenca.
In Biel je Biel. Pred tekom je bilo čutiti neko napetost in nemir. Potem se je
pričelo. Zvečer ob 10 uri, ko je bil start, je bilo neizmerno vroče. Pa smo šli
na pot. Po štiridesetem kilometru se je pričelo z mojimi težavami, ki so občasno
izginile ter se so zopet pojavile pri 65 km in pri 90 km in se niso končale vse
do cilja.
Res neverjeten je občutek, ko pretečeš 75 km pa misliš, da si že na cilju,
vendar si še tako daleč s svojimi mukami in težavami. Dr. Žuran je dejal, "100
km ni možno natrenirati, lahko pa se pripraviš tako, da tečeš z manjšim
naporom."
Vsi smo uspeli na svoj način. Zelo dober je bil Barič Zdravko, ki je zasedel 27
mesto v skupni uvrstitvi s časom 7 ur in 20 minut, Gregorič Edo je tekel 8 ur in
28 minut in je bil prvi v svoji kategoriji, Kukovič Higin je glede na svojo
starost tekel odlično, pa tudi sam sem tekel bolje kot sem pričakoval, bilo je
11 minut nanj kot 10 ur.
Ja, tukaj smo bili res vsi, ki smo opravili maraton zmagovalci, še posebej, če
se spomnim zadnjih 25 km in zadnjih 10 km, ko ne smeš popuščati.
Tako je to, mogoče pa še kdaj v Bielu! Nasvidenje!
Mag.Odon Simonič