Letošnja, 49. prireditev po poteh okupirane Ljubljane je bila tudi za naše
društvo uspešna kot še nikoli do sedaj. Pa pojdimo po vrsti.
Na pot je bilo potrebno kreniti prej kot v predhodnih letih, saj je bil start
pol ure prej, kot v prejšnjih leti. Že na poti smo čutili jutranjo svežino.
Ljubljana nas je pričakala v za ta letni čas, zelo hladnem vremenu.
Za tek smo prijavili tri trojke: dve v kategoriji starejših veteranov in eno v
mešanih trojkah. Prva trojka starejših veteranov nad 50 let je bila v sestavi:
Novak, Andrej in Simonič; druga trojka je bila v sestavi: Tonkli, Fister in
Bernjak, tretja mešana pa je bila v sestavi: Žaberl T., Birsa in Žaberl I.
Prva trojka v kateri sem sodeloval že v prejšnjih leti, je imela že v
preteklosti kar veliko uspehov. Pred dvema letoma smo bili tretji; to je bilo
krstno leto med veterani, lani smo bili drugi, zato smo v šali dejali, da pa
gremo letos na prvo mesto. Vedli pa smo, da moramo za takšen rezultat teči vsaj
dve uri in dvanajst minut, kar naj bilo pet minut bolje od našega dosedanjega
najboljšega rezultata.
Obeti pred tekmo so bili slabi. Sam sem si dan pred tekom, pri igranju košarke,
nekoliko poškodoval mišico na nogi in nisem vedel, ali bom zdržal celotni tek.
Iskali smo celo zamenjavo za mene. Tudi ostala dva člana naše trojke nista bila
pretirano optimistična, še zlasti ne za to ker sta vedela, da sem nekoliko
poškodovan.
Tek smo pričeli v dokaj visokem ritmu. Po prvih kilometrih sem zaostajal za
njima skoraj za sto metrov. Nekje na osmem kilometru pa sem jih dohitel. Od tu
naprej pa smo usklajeno delovali na naprej. Do Urha smo pritekli v visokem
ritmu, saj je bila naša povprečna hitrost 13,5 km na uro. Na Urhu sem jima
dejal, » fantje prihaja ura resnice ». In res je bilo tako. Čez Urha je bilo
težko vendar smo vzdržali. Po dveh urah teka smo se začeli spuščati proti
Ljubljani. Pred nami so še bili trije kilometri poti.
V zadnjem kilometru smo močno pospešili. Približno dvesto metrov pred nami je
tekla trojka, ki bi nam lahko bila konkurenčna v naši kategoriji. Ni nam je
uspelo prehiteti, zmanjkalo nam je le nekaj metrov, zato smo bili rahlo potrti,
ko smo prišli v cilj. Vedeli smo, da nismo zmagali!
Čas je bi odličen: dve uri in dvanajst minut, pa kaj, ko nismo zmagali.
Čez eno uro, pa je bilo razpoloženje popolnoma drugačno. Trojka pred nami ni
bila v naši kategoriji, tako smo bili mi zmagovalci. Za nameček je trojka našega
prijatelja, iz Kranja, Gregoriča, zaostala za nami samo 6 sekund. Zmaga je bila
sladka!
Druga naša trojka je dosegla čas dve uri in 39 minut, mešana trojka pa tri ure
in 13 minut.
Super, da po teku se dan pozna.
Odon Simonič
