Supermaraton Rennstaiglauf spada med največje tovrstne prireditve na svetu. Na razdalji 72,7 km se je leto zbralo blizu 3000 maratonk in maratoncev; presenetljivo se teka vsako udeležuje zelo veliko žensk.

Rennstaiglauf je pravi praznik za tekače, saj se na supermaratonu, malem maratonu in na klasičnem maratonu zbere več kot 15.000 tekačev; tekaške proge so speljane iz različnih koncev, vendar pa imajo vsi tekači cilj v Schmiedefeldu.

Že nekaj dni pred maratonom se veliko tekačev pripelje z avtodomi, da še pred malo trenirajo; po teku pa je neverjetna zabava v šotoru, kjer se zbere več kot 3.000 tekačev in navijačev. Njihovo plesišče so klopi, v rokah pa jih večina drži pivo in tako nazdravljajo tistemu, kar jim je uspelo preteči. Vsak pač ima svoje cilje.

Letos je bila proga na 72,7 km precej zahtevna, saj je ponoči močno deževalo, zjutraj pa je bilo zelo hladno; le nekaj stopinj nad ničlo. Večji del maratona je speljan po gozdu in ima številne vzpone in strme spuste.

Sam sem maraton pričakal z mešanimi občutki, saj sem teden dni pred maratonom pretekel razdaljo med Celjem in Logarsko dolino; imel pa sem tudi zdravstvene težave pred in zlasti med tekom, pa sem na koncu bil zadovoljen, saj sem izpolnil pogoje za letošnji ultramaratonski pokal; enako je uspelo tudi mojemu prijatelju Andreju, Edija pa še čaka maraton v Bielu, da bo dosegel zastavljeni cilj. Z nami sta bila tudi dva novinca, ki sta bila tudi zelo uspešna; Bogdan je bil odličen, Primož pa seje moral kar truditi, da mu je uspelo priti do cilja.

Odon Simonič, predsednik DMP Celje