Domov / Reportaže

LOGARSKA PRED LOGARSKO – tek prijateljev

Datum: 1. september 2014
Tudi letos smo zadostili tradicij, da organizatorji maratona Celje – Logarska dolina maraton pretečemo pred prvo soboto v septembru, saj v času maratona kot organizatorji pač ne moremo teči; enostavno smo tekli po naše. Že pred leti smo sprejeli odločitev, mora biti tek logarska pred logarsko.

Kmalu po tri dnevnem teku iz Celja na Krk smo se dogovorili, da še bomo odtekli ultramaraton iz Celje v Logarsko dolino, da naš način počastimo bližajočo 30. letnico maratona Celje – Logarska dolina.

Prav veseli smo bili, da smo si našli nov izziv, za kar smo se odločil po enem izmed naših treningov, torej v štabu, v Bifeju Teniškega društva Celje, v mestnem parku Celje, kjer potekajo naši treningi že več kot 20 let. Toda tokrat je bilo nekoliko drugače. Stane je omahoval in omahnil; Žan in Taja sta odpovedala tek dan pred tem. Ostali smo se držali dogovora.

Kar na enkrat se je zgodilo, julij se je iztekel, noč s prvega na drugi avgust je bila kratka. Ob pol treh je bilo bujenje v Zagradu (Vali), Košnici (Andrej J.), na Ljubečni (Tonkli J.) in v Škofji vasi; še malo prej pa se zbudila, v Škvarčevi ulici v Celju, šofer Lojz in njegov pomočnik in fotograf Lazar. Zbor je bil ob 3,30 uri v mestnem parku; naložili smo vse dobrote in se odpeljali na štart pred Mestno občino Celje.

Ob 3,45 je počilo in Lojz nas je poslal po dolini navzgor. Prijetno je bilo, ker smo bili na štartu zelo sproščeni, čeprav smo vedeli, da čisto lahko ne bo; pa tudi ni bilo. Moje težave so se pričele že nekaj kilometrov po štartu. Do 7. kilometra so se mi težave trikrat ponovile. Potem, pa so se stvari uredile. Moji prijatelji niso imeli takšnih težav; v bistvu smo uživali v prijetnem jutru in kilometri pretečenega maratona so ostajali za nami.

Nekje po 15 km, na poti proti Polzeli se je pričelo daniti, tako da smo lahko uživali v prebujanju narave, žuboreči Savinji in prijetnem jutranjem zraku. Ob Presarskem jezeru smo malo postali, se okrepčali in se sprostili, seveda ob pomoči našega legendarnega Lojza, ki nas je spremljal s kombijem. Imeli smo prijeten občutek, saj smo bili le še nekaj kilometrov do Letuša, kje je bila tretjina našega teka prijateljev, logarske pred logarsko.

V Letušu, na 25 km nas je pričakalo sončno jutro. Skupaj smo prispeli do okrepčevalnice, ki nam jo je pripravil naš šofer in njegov pomočnik. Počutje je bilo odlično, pa še prijetno sveže je bilo. Samo malo postanka smo potrebovali, pa smo se že odpravili naprej proti Mozirju. Mojega dobrega počutja je bilo kmalu konec, saj so se ponovile moje prebavne težave, ki sem jih moral na hitro rešiti. Nekoliko sem zaostal za prijatelji, vendar sem jih s precej napora ujel do Mozirja, le prijatelj Tonkli je nekoliko zaostal.

V Mozirju nas je poživila Lojzova blejska juha pa tudi mlado dekle ko je prišla v službo v Bife pred katerim smo počivali. Postregla nas je s kavo in nas skoraj spravila ob šoferja. Njene dolge noge, vabljiv nasmeh, navihan nos kot bi si ga sposodila od Pike nogavičke, nas je skoraj spravilo ob šoferja. Razmišljal je, da bi ostal kar v Mozirju in nas prepusti vsej krutosti teka. Ko pa smo mu dopovedali, da pravzaprav ne vemo, kaj bi počel s tako mladim dekletom se je vdal in bil pripravljen z nami nadaljevati našo epizodo.

Vali je postal, kot vedno, brusil si je pete in rezgetal, da moramo čim prej nadaljevati s tekom. Rečeno storjeno, vendar pa ni bilo lahko, saj nam 15. minutni postanek ni koristi. Proti Nazarju smo se bolj valili kot tekli, pa tudi sonce je pridobivalo na moči. Že pred Pobrežju je postajalo vse bolj neznosno vroče. Lojza s kombijem ni bilo za nami, zato smo se zbali, da je res ostal pri tisti mladenki v Savinskem gaju, pa se je le končno prikazal nas prehitel in izginil. Dohitel nas je tudi nesojeni peti tekač Stane s prijateljem Dušanom, nas pozdravil in se odpeljal.

Potem pa se je zgodilo tik pred Pobrežjem, kjer je bila polovica teka, je Vali malo preizkusil trdoto asfalta. Zanj je bila usodna cestna asfaltna krpa, ki je bila le za centimeter previsoka, dovolj da je Vali poletel po zraku pristal na kolenih, se ujel na roki, ki pa nista bili dovolj močni, da se ne bi še s čelom dotaknil tal. Malo se mu je stemnilo, malo je krvavel, nekaj zamrmral in bil jezen na vse.
Toda nadaljeval se lov za našim šoferjem; spraševali smo se, kaj je z njim, saj nas je vročini pustil 9 kilometrov brez vode, sadja in napitkov. Toda, ko se je pričela globoka senca nas je le počakal. Bili smo že toliko izčrpani in zaripli, da smo pozabili na jezo, samo da smo se lahko osvežili. Sam sem imel nekoliko daljšo pavzo zaradi že znanih težav.

Zopet smo bili skupaj, da smo lahko nadaljevali proti Melišu; bilo nam je lažje, ker smo se okrepčali in bilo je bistveno več sence. Tokrat nas je Lojz presenetil, saj se je že po treh kilometrih ponovno ustavil, nas oskrbel s hladno vodo in napitki, njegov prijatelj pa je vse to zelo temeljito fotografiral.

Toda Vali se je že valil naprej, mlel in mlel in se je s krvavim čelom podal proti Ljubnem, kot senca pa mu je sledil Andrej. S Tonklije. sva imela malo daljši postanek, vendar sva ju že po dveh kilometrih ujela na travniški vzpetini pred Radmirja.

Postajalo je vse bolj neznosno vroče. Ljubno je bilo na dosegu vida, vendar je bilo potrebno, do tja še preteči dobre 3 km po prašnem makedamu in vročem asfaltu. S Tonklijem tekla kar dobro, tako da sva prišla na Ljubno z nekajminutno prednostjo. Na Ljubnem smo se temeljito okrepčali; prijazna domačinka Mateja lastnica Bifeja na Placu nas je oskrbela z nekaj požirki piva.

Toda nekajminutni postanek je pustil hude posledice, saj so noge postale trde in nikakor niso bile pripravljene na nadaljnje mučenje; skratka glava je hotela noge pa ne in ne. Nekaj kilometrov je trajala borba, da je glava zmagala, telo pa je trpelo zaradi neznosne vročine in vetra, ki je narahlo pihal v hrbet, da smo imeli občutek, da tečemo v brezvetrju, hladil pa nas na žalost ni.

Tu smo se malo razšli, saj je Vali je moral vklopiti reduktor, da je lahko mlel proti Lučam, Andeju pa so pojavile stare tegobe, bolečine v peti. Ker sva bila s Tonklijem nekoliko bolj sveža sva po dobri uri po odhodu z Ljubnega prispela v Luče. Kar dolgo sva čakala pri kombiju na naša prijatelja. Vmes se nam je pridružil domačin Vanči, ki skrbi na okrepčevalnico v Lučah že več kot 25 let. Skupaj smo popili nekaj požirkov piva in čakali. Ker po 15. minutnem postanku ni bilo tandema Vali – Andrej, sva se s Tonklije odpravila proti tri kilometre oddaljeni Igli.

Zelo hitro sva pritekla na zadnji planirani večji postanek v Igli. Lojz je že pripravljal juho, kmalu pa sta se nam pridružila tudi Vali in Andrej. Okrepčali smo se z juho, pa s pivom, kar je bilo 14 km pred ciljem že dovoljeno in priporočljivo. Vali je bolj kot juha navdušila natakarica, saj nikakor ni mogel odmakniti pogleda z njenega oprsja.

Toda sedeči postanek je pustil posledice, kar smo dobro vedeli saj je bilo zelo težko je bilo nadaljevati, vendar je najbolje šlo najstarejšem, Valiju, mogoče zaradi zadnjega postanka, tako da smo ga komaj ujeli do sedem kilometrov oddaljene Solčave. Trasa do Solčave je bila zelo zahtevna, saj se je cesta neprestano dvigala, kar je najbolj občutil Andrej, saj so se mu še povečala bolečina v peti.

Po kratkem postanku v Solčavi nas je še čakal štirikilometerski vzpon do vhoda v Logarsko dolino. Prvi se je, zopet, odpravil naprej Vali, ostali pa smo mu sledili, vsak po svojih zmožnostih. Sam sem imel težave s sladkorjem tako, da sem preživljal težke trenutke, pred vhodom v Logarsko dolino. Še slabše se je godilo z Andrejem, saj se mu je bolečina v peti še povečala. Toda s trmo in vztrajnostjo sva tudi midva prišla vhoda v Logarsko dolino.

Tam, na vhodu v Logarsko dolino smo opravili obvezno fotografiranje. Sam sem se okrepčal s pršutom in kruhom, da sem lahko nadaljeval zadnje tri kilometre do cilja. Šlo mi je odlično, čeprav se po kratkem spustu trasa maratona zopet dviguje vse do cilja.

Po dobrih dvajsetih minutah, oziroma po dobrih devetih urah teka smo si lahko segli v roke in drug drugemu čestitali za zmago, saj nam je ponovno uspelo premagati razdaljo med Celjem in Logarsko dolino; meni se je to zgodilo že štiriindvajsetič.

Odon Simonič, predsednik DMP Celje

 

DRUŠTVO MARATONCEV IN POHODNIKOV
Kidričeva 3, p.p. 257,3000 Celje SLOVENIJA
Ž.R.: Sl 56-0600-0011-8418-093


tel.: 031 – 481 – 373
fax: 03- 71- 21 - 362
informacije: ZŠAM Celje tel.: 03 42-54-660
E-mail: maraton-ce@siol.net
http://www.drustvo-maratoncev-celje.si