Kar
na enkrat se je zgodilo, julij se je iztekel, noč s prvega na drugi
avgust je bila kratka. Ob pol treh je bilo bujenje v Zagradu (Vali),
Košnici (Andrej J.), na Ljubečni (Tonkli J.) in v Škofji vasi;
še malo prej pa se zbudila, v Škvarčevi ulici v Celju, šofer Lojz
in njegov pomočnik in fotograf Lazar. Zbor je bil ob 3,30 uri v
mestnem parku; naložili smo vse dobrote in se odpeljali na štart
pred Mestno občino Celje.
Ob
3,45 je počilo in Lojz nas je poslal po dolini navzgor. Prijetno
je bilo, ker smo bili na štartu zelo sproščeni, čeprav smo vedeli,
da čisto lahko ne bo; pa tudi ni bilo. Moje težave so se pričele
že nekaj kilometrov po štartu. Do 7. kilometra so se mi težave trikrat
ponovile. Potem, pa so se stvari uredile. Moji prijatelji niso imeli
takšnih težav; v bistvu smo uživali v prijetnem jutru in kilometri
pretečenega maratona so ostajali za nami.
Nekje po 15 km, na poti proti Polzeli se je pričelo daniti, tako
da smo lahko uživali v prebujanju narave, žuboreči Savinji in prijetnem
jutranjem zraku. Ob Presarskem jezeru smo malo postali, se okrepčali
in se sprostili, seveda ob pomoči našega legendarnega Lojza, ki nas
je spremljal s kombijem. Imeli smo prijeten občutek, saj smo bili
le še nekaj kilometrov do Letuša, kje je bila tretjina našega teka
prijateljev, logarske pred logarsko.
V Letušu, na 25 km nas je pričakalo sončno jutro. Skupaj smo prispeli
do okrepčevalnice, ki nam jo je pripravil naš šofer in njegov pomočnik.
Počutje je bilo odlično, pa še prijetno sveže je bilo. Samo malo
postanka smo potrebovali, pa smo se že odpravili naprej proti Mozirju.
Mojega dobrega počutja je bilo kmalu konec, saj so se ponovile moje
prebavne težave, ki sem jih moral na hitro rešiti. Nekoliko sem zaostal
za prijatelji, vendar sem jih s precej napora ujel do Mozirja, le
prijatelj Tonkli je nekoliko zaostal.
V Mozirju nas je poživila Lojzova blejska juha pa tudi mlado dekle
ko je prišla v službo v Bife pred katerim smo počivali. Postregla
nas je s kavo in nas skoraj spravila ob šoferja. Njene dolge noge,
vabljiv nasmeh, navihan nos kot bi si ga sposodila od Pike nogavičke,
nas je skoraj spravilo ob šoferja. Razmišljal je, da bi ostal kar
v Mozirju in nas prepusti vsej krutosti teka. Ko pa smo mu dopovedali,
da pravzaprav ne vemo, kaj bi počel s tako mladim dekletom se je
vdal in bil pripravljen z nami nadaljevati našo epizodo.
Vali je postal, kot vedno, brusil si je pete in rezgetal, da moramo
čim prej nadaljevati s tekom. Rečeno storjeno, vendar pa ni bilo
lahko, saj nam 15. minutni postanek ni koristi. Proti Nazarju smo
se bolj valili kot tekli, pa tudi sonce je pridobivalo na moči. Že
pred Pobrežju je postajalo vse bolj neznosno vroče. Lojza s kombijem
ni bilo za nami, zato smo se zbali, da je res ostal pri tisti mladenki
v Savinskem gaju, pa se je le končno prikazal nas prehitel in izginil.
Dohitel nas je tudi nesojeni peti tekač Stane s prijateljem Dušanom,
nas pozdravil in se odpeljal.
Potem pa se je zgodilo tik pred Pobrežjem, kjer je bila polovica
teka, je Vali malo preizkusil trdoto asfalta. Zanj je bila usodna
cestna asfaltna krpa, ki je bila le za centimeter previsoka, dovolj
da je Vali poletel po zraku pristal na kolenih, se ujel na roki,
ki pa nista bili dovolj močni, da se ne bi še s čelom dotaknil tal.
Malo se mu je stemnilo, malo je krvavel, nekaj zamrmral in bil jezen
na vse.
Toda nadaljeval se lov za našim šoferjem; spraševali smo se, kaj
je z njim, saj nas je vročini pustil 9 kilometrov brez vode, sadja
in napitkov. Toda, ko se je pričela globoka senca nas je le počakal.
Bili smo že toliko izčrpani in zaripli, da smo pozabili na jezo,
samo da smo se lahko osvežili. Sam sem imel nekoliko daljšo pavzo
zaradi že znanih težav.
Zopet smo bili skupaj, da smo lahko nadaljevali proti Melišu; bilo
nam je lažje, ker smo se okrepčali in bilo je bistveno več sence.
Tokrat nas je Lojz presenetil, saj se je že po treh kilometrih ponovno
ustavil, nas oskrbel s hladno vodo in napitki, njegov prijatelj pa
je vse to zelo temeljito fotografiral.
Toda Vali se je že valil naprej, mlel in mlel in se je s krvavim
čelom podal proti Ljubnem, kot senca pa mu je sledil Andrej. S Tonklije.
sva imela malo daljši postanek, vendar sva ju že po dveh kilometrih
ujela na travniški vzpetini pred Radmirja.
Postajalo je vse bolj neznosno vroče. Ljubno je bilo na dosegu vida,
vendar je bilo potrebno, do tja še preteči dobre 3 km po prašnem
makedamu in vročem asfaltu. S Tonklijem tekla kar dobro, tako da
sva prišla na Ljubno z nekajminutno prednostjo. Na Ljubnem smo se
temeljito okrepčali; prijazna domačinka Mateja lastnica Bifeja na
Placu nas je oskrbela z nekaj požirki piva.
Toda nekajminutni postanek je pustil hude posledice, saj so noge
postale trde in nikakor niso bile pripravljene na nadaljnje mučenje;
skratka glava je hotela noge pa ne in ne. Nekaj kilometrov je trajala
borba, da je glava zmagala, telo pa je trpelo zaradi neznosne vročine
in vetra, ki je narahlo pihal v hrbet, da smo imeli občutek, da tečemo
v brezvetrju, hladil pa nas na žalost ni.
Tu smo se malo razšli, saj je Vali je moral vklopiti reduktor, da
je lahko mlel proti Lučam, Andeju pa so pojavile stare tegobe, bolečine
v peti. Ker sva bila s Tonklijem nekoliko bolj sveža sva po dobri
uri po odhodu z Ljubnega prispela v Luče. Kar dolgo sva čakala pri
kombiju na naša prijatelja. Vmes se nam je pridružil domačin Vanči,
ki skrbi na okrepčevalnico v Lučah že več kot 25 let. Skupaj smo
popili nekaj požirkov piva in čakali. Ker po 15. minutnem postanku
ni bilo tandema Vali – Andrej, sva se s Tonklije odpravila proti
tri kilometre oddaljeni Igli.
Zelo hitro sva pritekla na zadnji planirani večji postanek v Igli.
Lojz je že pripravljal juho, kmalu pa sta se nam pridružila tudi
Vali in Andrej. Okrepčali smo se z juho, pa s pivom, kar je bilo
14 km pred ciljem že dovoljeno in priporočljivo. Vali je bolj kot
juha navdušila natakarica, saj nikakor ni mogel odmakniti pogleda
z njenega oprsja.
Toda sedeči postanek je pustil posledice, kar smo dobro vedeli saj
je bilo zelo težko je bilo nadaljevati, vendar je najbolje šlo najstarejšem,
Valiju, mogoče zaradi zadnjega postanka, tako da smo ga komaj ujeli
do sedem kilometrov oddaljene Solčave. Trasa do Solčave je bila zelo
zahtevna, saj se je cesta neprestano dvigala, kar je najbolj občutil
Andrej, saj so se mu še povečala bolečina v peti.
Po kratkem postanku v Solčavi nas je še čakal štirikilometerski
vzpon do vhoda v Logarsko dolino. Prvi se je, zopet, odpravil naprej
Vali, ostali pa smo mu sledili, vsak po svojih zmožnostih. Sam sem
imel težave s sladkorjem tako, da sem preživljal težke trenutke,
pred vhodom v Logarsko dolino. Še slabše se je godilo z Andrejem,
saj se mu je bolečina v peti še povečala. Toda s trmo in vztrajnostjo
sva tudi midva prišla vhoda v Logarsko dolino.
Tam, na vhodu v Logarsko dolino smo opravili obvezno fotografiranje.
Sam sem se okrepčal s pršutom in kruhom, da sem lahko nadaljeval
zadnje tri kilometre do cilja. Šlo mi je odlično, čeprav se po kratkem
spustu trasa maratona zopet dviguje vse do cilja.
Po dobrih dvajsetih minutah, oziroma po dobrih devetih urah teka
smo si lahko segli v roke in drug drugemu čestitali za zmago, saj
nam je ponovno uspelo premagati razdaljo med Celjem in Logarsko dolino;
meni se je to zgodilo že štiriindvajsetič.
Odon Simonič, predsednik DMP
Celje
|
